fbpx
Kolegica, ki živi za fotografijo

| Kolegice

Kaja Božiček − 32-letna Štajerka, diplomirana organizatorka turizma, vse od 14. leta pa strastna fotografinja. Članica Mednarodnega združenja porodnih fotografov in Kolegica. Velika ljubiteljica mačk, ki je kot otrok želela živeti na kmetiji.


Oktobra 2014 si se vključila v projekt Kolegice, ki deluje v okviru Zavoda Nefiks. Zakaj si se odločila za sodelovanje v projektu?
Za sodelovanje sem se odločila, ker sem se želela naučiti nekaj novega, spoznati zanimive ljudi, si razširiti svojo socialno mrežo, v bistvu premakniti se iz ene točke, dobiti novo izkušnjo.

Foto: Osebni arhiv.

Kakšna je bila tvoja izkušnja mentorskega sodelovanja z uspešno žensko, ki si jo izbrala za svojo mentorico? Kaj sta počeli, kateri cilj sta zasledovali?
Želela sem se naučiti spletnega marketinga, delovanja v socialnih omrežjih − ker vemo, da če te danes ni na spletu, ne obstajaš. Z mentorico sva delali v smeri moje promocije. Druženje je bilo prijetno in zelo sproščeno, od nje (Ana Plut, Si.mobil, op. avtorice) sem se veliko naučila, ker je oseba, ki obvlada svoje področje. Spoznali sva se v Ljubljani, se pogovorili, kakšne so moje želje, pri čem mi lahko pomaga, nato sva delali preko Skypa in maila. Ana je spremljala moj napredek, dala mi je feedback, veliko sva komunicirali preko spleta.

Kot naša gostja na otvoritvi Centra zaposlitvenih rešitev Nefiks si prisotne povsem presenetila s področjem, na katerem deluješ. S čim se ukvarjaš?
Ukvarjam se s porodno fotografijo. Verjamem, da je to presenetljivo za vsakega, ki prvič sliši, je pa to zelo lepa veja fotografije. Za ta žanr sem se odločila, ker tega pri nas še ni in ker je v svojem bistvu to dokumentarna fotografija. Je nenarejena, sproščena in naravna. To najbolj občudujem, to mi je najbolj blizu.


Si torej samozaposlena?
Ne, imam registrirano osebno dopolnilno delo. To pomeni, da sem trenutno še brezposelna, ampak lahko za svoje delo izdam račun.

Bi lahko rekli, da ti je projekt Kolegice kakorkoli pomagal na tvoji karierni poti?
Vsekakor mi je pomagal. Izgubila sem strah pri tem, da se pokažem, da pokažem svoje delo. Naučila sem se veščin delovanja na spletu in tudi organizacija dogodka, ki smo ga Kolegice kot skupina pripravile, je bila uporabna izkušnja. Kar se je pričelo kot Foto Božiček, se je nadaljevalo v Porodno fotografijo, kjer sem prvič začutila svoje poslanstvo in ta občutek je krasen.

Kaj bi svetovala najinim vrstnicam, mladim ženskam, iskalkam prve zaposlitve?
Čim več se izobražujte, tudi če ste doma in nimate kaj za početi, iščite načine, kako se kaj novega naučiti, najdite si nov hobi. Čim več se povezujte z drugimi ljudmi, širite si socialno mrežo, to je največ, kar lahko naredite. Priključite se projektu Kolegice, saj je res super.

Če bi bila na kavi z ministrico, pristojno za zaposlovanje, kaj bi jo vprašala?
S kakšnimi ukrepi boste povečali zaposlenost žensk v letu 2016?


Tujina ali domača Slovenija?
Slovenija. V tujini sem že bila in je imam zaenkrat dovolj. Tudi v tujini se ne cedita med in mleko, tako kot si mnogi predstavljajo. Ves čas se je treba truditi, verjetno še bolj kot doma. Delala sem na potniški ladji −  najprej tri mesece v trgovini kot prodajalka. Ugotovila sem, da to delo ni zame. Nato sem delala sedem mesecev na italijanski ladji kot fotografinja. Tam sem bila zelo slabo plačana, ampak sem imela dober kolektiv, bilo je krasno, veliko smo doživeli, izkušnja je bila nora. Sedaj sem se zopet toliko udomačila, da ne bi šla nazaj, čeprav se mi zdi, da tudi naše razmere mladim ne ponujajo dovolj in seveda razumem tiste, ki odidejo.

Samozaposlitev ali delo pri delodajalcu?
Samozaposlitev. Ker si lahko sam določaš delovni čas, to se mi zdi najbolj pomembno. Sploh če delaš nekaj kreativnega, ne moreš sedeti v pisarni in biti produktiven od devetih do petih. Bi pa bilo fino imeti tudi občutek varnosti, ki ti ga ponuja redna zaposlitev.

Mačke ali psi?
Mačke, definitivno. Spremljajo me že od otroštva in ne predstavljam si več življenja brez njih.

Tri vrednote, ki jim slediš v življenju.
Čeprav se sliši mogoče osladno, mislim, da je ljubezen vrednota, iz katere izhaja vse, brez nje tudi nas ne bi bilo tu. Najprej ljubezen do sebe, do svojih bližnjih, družine in prijateljev. In seveda delo, ki ga opravljam z ljubeznijo, to je tisto, kar me žene v življenju. Kot porodna fotografinja pa moram imeti v mislih predvsem potrebe ženske, ki me je najela; to so varnost, mir in zasebnost.


In še kliše za konec: načrti in želje za prihodnost?
Moj cilj je, da bi zabeležila prihod na svet še mnogo mnogo novorojenčkov, kajti to je res čudovit trenutek in biti poleg kot fotografinja, mi je v čast. Poleg tega si želim postati še boljša pri svojem delu, ker je fotografija področje, kjer se lahko vsak dan naučiš nekaj novega. Vsem bodočim mamicam pa želim, da se bodo na porod temeljito pripravile, da bodo poznale svoje pravice in različne možnosti poroda, kar jim bo omogočilo čudovito porodno izkušnjo.

Več o Kajinem delu na: http://porodnafotografija.si/o-porodni-fotografiji/ in na https://www.facebook.com/Porodna-fotografija-1471748139806414/?fref=ts.

S Kajo se je pogovarjala Maja Đević.


KDO SMO IN KAJ POČNEMO?

N E F I K S

Poslanstvo zavoda je mladim in mladinskim organizacijam zagotavljati ustrezno strokovno podporo pri beleženju in evidentiranju neformalnega izobraževanja in učinkov mladinskega dela z namenom njegovega priznanja v širši družbi. Nadalje je namen zavoda mladim pomagati pri kariernem razvoju, zaposlovanju in aktivnem državljanstvu ter zagotavljati pomoč in podporo pri organizacijskem in drugem razvoju mladinskih in nevladnih organizacij.

   Zavod Nefiks
            Ob dolenjski železnici 12
            1000 Ljubljana

  nefiks@nefiks.si

    +386 40 698 915

URADNE URE

Pisarna: PON-PET → 10:00-13:00
Telefon: PON-PET → 9:00-16:00