Z vključitvijo v projekt sem želela pridobiti mentorico, ki mi bo pomagala pri »skoku« v področje odnosov z javnostmi, saj sem po izobrazbi anglistka in je bilo to zame nekaj popolnoma novega. Drugim dekletom v skupini sem hvaležna za njihova vprašanja, komentarje in nasvete, ki so me pripeljali do spoznanja, da se želim osredotočiti na komuniciranje z interno javnostjo oz. z zaposlenimi in si na tem področju pridobiti znanja in izkušnje. S tem se je končala ta prva, zame najtežja faza projekta, ko je bilo treba svoj cilj zapisati jasno na papir, črno na belem. Ko se je enkrat cel načrt skristaliziral, sem takoj vedela, da bom za mentorico poskusila dobiti Vesno Petkovšek, vodjo internega komuniciranja v Skupini Gorenje. En poslan mail, prvo srečanje, spoznavanje – to je bilo vse, kar je bilo potrebno, da sva začeli sodelovati.

Z mentorico se srečujeva že več kot pol leta in sem zelo vesela, da me je takoj vključila v svoje projekte in prisluhnila tudi mojim idejam. Na ta način sem začela pridobivati praktične izkušnje, kar je bilo bistvo cilja, ki sem si ga že na začetku zastavila. Obenem opazujem njen način dela in poslušam, ko razlaga o stvareh, ki jih res dobro pozna. Motivirala me je tudi, da dodatno razvijam kompetence skozi strokovno literaturo in tečaje. Zdaj lahko povem, da sem naredila pravo izbiro glede smeri, v kateri želim nadaljevati svojo karierno pot, in seveda glede mentorice, ki je to res v pravem pomenu besede.

Kolegice so mi prinesle nova poznanstva, odprle nove poti in pokazale, da je najpomembnejše, da sami začnemo ukrepati, ter da svoje cilje lahko dosežemo, če točno vemo, kaj si želimo in se za to dovolj potrudimo.
Jelica Bukvić

Priznam, ko me je Jelica Bukvić prvič kontaktirala, nisem poznala projekta Kolegice, zato sem bila morda nekoliko skeptična in sem se želela najprej dobro pozanimati, »v kaj se spuščam«. Nenazadnje vsako takšno sodelovanje pomeni, da preusmeriš določen del svojega službenega in/ali prostega časa, ki ga običajno nimamo na pretek. Seveda sem za več informacij najprej povprašala »dr. splet«, pozanimala pa sem se tudi pri znankah, ali ima morda katera že kakšno izkušnjo s to iniciativo. Sklenila sem, da je koncept zanimiv, simpatičen in da bi bilo vredno poskusiti, saj bi lahko od sodelovanja imeli obojestransko korist.

Za končno odločitev je bilo ključno zadnje dejanje − srečanje z Jelico. Nenazadnje je uspešno sodelovanje najbolj odvisno od tega, kako se posamezniki med seboj »ujamemo«, s kakšnim pristopom vstopamo v odnos, kakšna so pričakovanja in ali delujemo »na istih frekvencah«. In z Jelico sva se takoj »začutili«, delovala je profesionalno in kompetentno, obenem pa je izžarevala tisto človeško toplino. Dobila sem vtis, da ve, kaj želi in tudi, kaj lahko ponudi. Hitro sva odkrili, na katerih področjih se njena znanja in želje po strokovni rasti prekrivajo z mojimi aktivnostmi in tako začrtali pot sodelovanja. Vsekakor sem zadovoljna, da hodiva ta del poti skupaj; njeni prispevki v obliki idej in tudi čisto konkretnih nalog so zame dragoceni. Upam, da bo Jelica prejela od najinega druženja čim več in da ji bodo pridobljena znanja in veščine pomagali na njeni karierni poti.
Vesna Petkovšek, interno komuniciranje v Skupini Gorenje