Nefiks
Sobota, 18 November 2017

Kako nastane izobraževalna igra?

Marca smo se Sabina, Helena in Anja odpravile na trening, ki je potekal v okviru programa Erasmus + Mladi v akciji. Trening je potekal v Turčiji pod imenom Learn in games. Turčija1Bivali smo v kraju Kiyiköy, čudovitem kraju, blizu morja, obdanem z naravo, dobre tri ure oddaljenem od Istanbula. Ko smo prispeli in si odpočili pa so se naše delavnice začele. Najprej smo se spoznali z igro, nato zapisali naša pričakovanja, vse naše dosežke oz. pomembne mejnike v našem življenju, ki so nas pripeljali do sedanjega projekta ter z dramsko igro krepili povezanost skupine.
Naslednji dan smo mladi iz posameznih držav na kratko predstavili naše organizacije, nato pa nam je trener Mustafa predstavil nekaj teorije, kako lahko preko igre sodelujoče pripravimo do pomembnih življenjskih spoznanj, kot je nasilje nad ženskami v družini, konflikti do katerih prihaja zaradi slabe komunikacije, pa vse do učenja novih jezikov. Zaključili smo z igro gradnje mostu, kjer se je izkazalo, da včasih končni rezultat ni tako pomemben kot organizacija in harmonija v skupini. Večer smo sklenili z mednarodnim večerom, kjer se je vsaka država na kreativen način predstavila, skupaj z vsemi dobrotami, ki so za državo značilni.

 

Turčija2Tretji dan smo v skupinah izdelovali plakate in predstavljali problem socialne vključitve oz. izključitve (social inclusion). Govorili smo o skupinah, ki so v določeni državi zaradi takšnih ali drugačnih razlogov »izključene« iz družbe in iskali razloge zakaj je temu tako ter načine, kako bi jih povezali z ostalo družbo.
Predzadnji dan smo oblikovali svoje lastne igre. Tako smo se soočili s procesom ustvarjanja iger in hkrati imeli možnost, da smo te igre naslednji dan preizkusili. Po preizkusu vseh iger smo se o procesu nastajanja in samem delu, izvedbi, pogovorili in tako dobili povratne informacije, ki so nam pri delu, sploh tistim, z manj izkušnjami na določenem področju, zelo koristile.
Proces nastajanja igre temelji na štirih korakih. To so konkretne izkušnje, refleksivno opazovanje, abstraktna konceptualizacija in aktivna implementacija.
Preden pa se lotimo izdelovanja igre moramo vedeti kakšne igre sploh obstajajo in katere izmed njih bi izboljšale, pospešile, opozorile na ali rešile naš problem. Ločimo igre za skupine (za učenje imen, za dinamiko skupine bodisi zaupanje, boljše sporazumevanje bodisi prelom ledu, team-building), preučevanje primera (case study), vaje (exercises) bodisi mentalne bodisi likovne, simulacije, igranje vlog in namizne igre.
Simulacija na primer pomeni, da osebe dobijo neko vlogo po primeru resničnega življenja in jo zaigrajo. Vživijo se v vlogo, a sami niso vloga (ta se razlikuje od igranja vlog, kjer je bistvo da se tako dobro vživiš v vlogo, da gledalca prepričaš in tako podvomi o resničnosti dogajanja, ki ga opazuje – podobno vlogo imajo gledališki in televizijski igralci ter literarni junaki).

 

Turčija5Vaja je igra kjer imajo sodelujoči 2 vlogi – ena je vloga, ki jim jo dodeli igra, druga pa je »naravna« vloga, torej igrajo sami sebe (tu je možen show-up). Takšna igra mora imeti 1 GLAVNI KONFLIKT ali IZZIV. Pri formalnem izobraževanju jim moraš pustiti svobodo, a hkrati imeti nad njimi nadzor.
Primer team-buildinga je na primer GRADNJA MOSTU. Pri tej igri se pokažejo sposobnost komunikacije med posamezniki in skupinama. Tu se odpre vprašanje ali je boljša dobra komunikacija, kjer imajo sodelujoči dodeljene vloge ali slaba organizacija, pritiski živčnih posameznikov na soudeležence, … Gradnja mostu je igra, kjer morajo udeleženci v dveh skupinah zgraditi vsak polovico mostu, z le v naprej določenim materialom. Imajo nekaj usmeritev, kot je bila v našem primeru dolžina mostu, ki jo je morala zgraditi vsaka skupina, in evropska zastava, ki jo je morala narediti vsaka izmed skupin, zopet po določenih merilih in seveda časovna omejitev. Izmisliti pa smo si morali tudi grb, ki je predstavljal vas – torej skupino, ki je gradila most. V našem primeru se je izkazalo, da bolj kot vsa organizacija, prijetno delovno okolje, včasih pritisk zaradi pomanjkanja časa, kaos, povzročita, da kljub prvotnemu stresnemu in neorganiziranemu delu, pripeljeta do kvalitetnejšega dela, oziroma izpolnitve dela.
Turčija3

 

Ko poznamo vrste iger se moramo vprašati kaj želimo sodelujočim ali opazovalcem z igro sporočiti oz. z njo spremeniti. Potrebno je dobro poznavanje ozadja sodelujočih (starost, problemi s katerimi so se morali soočiti, …) Te probleme nato analiziramo v resničnem življenju. V pomoč nam je, če se ravnamo po SKA (skill, knowledge, attitude).
Pomembna je usmeritev sodelujočih. To pa dosežemo z jasnimi navodili, pravili igre in časovno omejitvijo.

Bistveno je, da vsak korak dobro načrtujemo. Uporabimo znanje, ki nam je že dano in teorije, ki so že preverjene, saj bo tako ustvarjanje naše igre mnogo lažje. Pomembna je torej notranja kompleksnost igre, a igra mora biti čim bolj preprosta, da ne traja priprava zanjo dlje kot sama igra.

Turčija4
Na koncu vsake napisane igre moramo igro tudi sami preizkusiti, jo deliti in na koncu vprašati sodelujoče ali se jim je igra zdela učinkovita ali je dosegla svoj namen ali ne in kaj v tem primeru predlagajo, da bi jo izboljšali. Dobiti moramo povratne informacije. Hkrati pa nam ta refleksija, ta pogovor, ta končna analiza igre pomaga, da vsi sodelujoči, v kolikor z igro niso dojeli vsega kar smo jim hoteli z njo predstaviti, na koncu le spoznajo njen pomen ali svojo zmoto, predsodke, ki so jih imeli preden so igro zaigrali. Igra naj bo prilagodljiva in vedno se moramo šteti za enega izmed sodelujočih, saj se tako z ljudmi lažje povežemo.
Nekaj že preizkušenih iger lahko najdete tudi na spletni strani www.salto-youth.com.

Dan smo zaključili s turškim večerom in »zaigrano« turško poroko, naslednji dan pa z večerom v tipični turški taverni, ob živi glasbi na kitaro in petju pesmi.

Vsak dan smo o preteklem dnevu v svoji skupini, kakor so nas razporedili na začetku projekta, napisali kratko refleksijo o dogodkih v preteklem dnevu, zadnji dan pa smo dobili povratne informacije ter povedali kaj nam je všeč ter kaj bi lahko še izboljšali.
Dan pred odhodom iz Turčije smo se ob pitju turške kave, turškega čaja in kajenju šiše bolje spoznavali, se pogovarjali ter ob razgledu na Istanbul dočakali sončni zahod. (Zaradi bombnega napada na Istanbul nismo upali hoditi po turističnih lokacijah ali nakupovati, preganjal pa nas je tudi čas).
Bili smo super skupina. Znali smo delati in se zabavati. Ni bilo razlik, ni bilo diskriminacije. Vsi smo bili enaki, vsi smo bili pomembni. Mnogo smo se naučili, ne le o igrah, marveč tudi o samem življenju.

Turčija6

Pasica vsi mednarodni


Članek je napisala Anja Kršlin