Projekt Stay Human: Bullying (children and youth rights) je bil financiran s strani programa Erasmus+. V njem je bilo udeleženih 36 mladih oseb iz šestih različnih držav - Italije, Litve, Nizozemske, Portugalske, Romunije in Slovenije.
Ko sem izvedela za razpis prek Nefiks-a, sem si rekla, da takšne priložnosti ne smem zamuditi. In tako sem postala del te velike in nepozabne zgodbe.

Čez celoten teden smo imeli delavnice, obiske strokovnjakov in zabavne igrice, skozi katere smo se naučili sočustvovati in kar je najpomembnejše - poslušati. Veliko smo se pogovarjali o svojih preteklih izkušnjah, si svetovali in pomagali. In ko sedaj gledam za nazaj, vidim, da ni bilo potrebno veliko časa, da bi pridobili medsebojno zaupanje kajti zelo hitro se je ustvarila ena velika družina.

Sprva smo se učili kaj nadlegovanje (ang. bullying) sploh pomeni - definicija ter kakšne tipe poznamo. Naučili smo se prepoznati določene oblike nadlegovanja in načine s katerimi opazovalci reagirajo na dogajanje (freeze, fight, flight, violence and aggressive). Pretehtali smo prednosti in slabosti ene in druge reakcije. Uporabljali smo metode učenja kot so: igranje in uprizoritev, delo po skupinah, risanje, ustvarjanje slogana, debata, prikazovanje dogajanja v sliki itd.
Pogovarjali smo se tudi o pravicah mladih, kako prepoznati njihove kršitve ter kako se najbolje odzvati v takšnih situacijah.
 
Za popestritev neformalno-izobraževalnega procesa smo organizirali igrice za dober začetek dneva, v prostem času smo hodili na bazen (en dan tudi na morje v Senigallijo), imeli kulske zabave in se v sklopu interkulturnih noči tudi spoznavali na kulturni ravni. Učili smo se plesati tradicionalne plese, peli in se igrali.

Proti koncu tedna smo se pa tudi počasi začeli pogovarjati o tem, kaj lahko kot posamezniki naredimo doma. Ali bodo vidne kakšne spremembe? Ali smo se tudi sami malce spremenili? Veliko smo razmišljali in naposled le prišli do zaključka: ‘Nadlegovanja v družbi ne moremo izkoreniniti, lahko pa z malenkostmi žrtvam in ostalim pomagamo do lepšega in lažjega življenja.’

Za zaključni event smo se razdelili v skupine po cca 10 ljudi in pomenili o tem, kaj je naše sporočilo in kako bi ga podali naprej širšemu občinstvu. Naloga je bila precej zahtevna glede na št. sodelujočih in čas, ki smo ga imeli na voljo (5 ur). Potrebovali smo idejo, zasnovo in učinkovito organizacijo za izpeljavo celotnega projekta. Sodelovanje je bilo ključno in mislim, da nam je kar dobro uspelo! Če pa ste še vedno radovedni, vas vabim, da si pogledate video, je kar navdihujoč.

Po tednu kot je bil ta, si ne morete predstavljati, kako težko je bilo slovo. Zgodba v Ostri se je končala, vsak se je vrnil domov v svojo deželo, a srca in duše so ostale povezane. Kljub razdaljam se bomo enega dne zopet srečali in se spominjali lepih doživetij v mali vasici imenovani Ostra.
Zapisala: Ana Radulović, udeleženka izmenjave
***