Pripraviti navadne razgovore bi bilo preveč vsakdanje. Pa tudi – kaj bi se dekleta naučila iz klepeta o njihovih delovnih izkušnjah? Tako je nastala ideja o zaposlitvenih razgovorih iz pekla. Da pa bi bilo vse skupaj še malo bolj začinjeno, sem k sodelovanju povabila štiri sodelavce iz Mestne knjižnice Ljubljana in sicer: Lilijano Pahor, vodjo Borze dela, karierno coachinjo in menedžerko vseživljenjskega učenja, Edito Flegar, vodjo Borze znanja, Toneta Brlana, bibliotekarja specialista in Roka Dežmana, programskega vodjo Trubarjeve hiše literature. Za vse štiri sem bila prepričana, da so odlično strokovno podkovani vsak na svojem področju, hkrati pa tudi izjemne osebe, ki bodo mojo idejo še nadgradile ter vanjo vložile del sebe. Tone Brlan je moje prepričanje potrdil z besedami: »Meni je bila všeč predvsem medsebojna usklajenost članov komisije, ki smo uspeli ustvariti »peklensko ozračje«.

Z življenjepisom smo v potencialnem delodajalcu vzbudili željo, da nas bolje spozna in nam mogoče celo ponudi možnost sodelovanja. Priložnost za to pa seveda dobi samo tisti, ki se zna dobro predstaviti. Med kandidatom in delodajalcem se mora vzpostaviti energija, saj brez tega ni možnosti za uspešno delo. Žal pa prevelika trema in nepripravljenost lahko ubijeta vsakršno pozitivo, ki jo kandidat sicer ima. Zato dekletom vedno poudarjam, da je potrebno čim več hoditi na razgovore, kajti samo s prakso se znebimo živčnosti ter ozavestimo področja, na katerih smo šibki ter s tem dobimo možnost za izboljšave.

Medsebojna usklajenost + premišljena vprašanja + iskanje najdrobnejših napak + provokacije = peklenska komisija

Člani ''zaposlitvene komisije'' smo se večkrat sestali ter preučevali življenjepise in motivacijska pisma. »Za vsako posebej sem skušal poiskati teme, ki sovpadajo z usmeritvami v življenju in na bodoči poklicni poti. Pomembno pa je tudi to, da smo se osredotočili na področja, ki so "per se" pomemben del našega vsakdana in z njimi nastopamo v javnosti, na trgu dela, med ljudmi, itd,« pravi Rok Dežman. Zdelo se nam je pomembno, da se posvetimo posameznici, njenim željam in predvsem njenim besedam. Rok to pojasni: »Pisano besedilo in govorjene besede moramo razumeti kot nekaj, pod kar se podpišemo oz. za čemer lahko stojimo in bomo to suvereno zagovarjali do zadnjega diha. Zaradi tega je nedopustno izpostavljati kvalitete, dosežke, sposobnosti in spretnosti, ki se zgolj lepo slišijo ali berejo.« Tekom razgovorov smo zasledili, da so se nekatera dekleta precej hitro ujela v past lastnih besed, ki so jih zapisala v motivacijskem pismu. Seveda smo želeli kratka in jedrnata pojasnila, zato smo prekinili dolgovezenja in neskončna vrtenja v krogu, kar je nekatera dekleta precej presenetilo ter zmedlo. »S premišljenimi vprašanji, v katerih smo prav pikolovsko iskali najdrobnejše napake ter pomanjkljivosti udeleženk, nam je uspelo ustvariti situacije, ki bi se težko kdaj v resničnosti zgodile, pa vendar so dale misliti vsaki udeleženki, na kaj mora biti pozorna, kako je smiselno odreagirati na provokacije komisije,« je naše delo povzel Tone. Čeprav se nam je na začetku zdelo, da so nekatera dekleta stvar vzela zgolj kot igro vlog, smo jim s svojim nastopom zelo hitro vzbudili občutek pravega zaposlitvenega razgovora. Udeleženke nam je uspelo spraviti do tiste točke, kjer se razkrijejo naše pristne reakcije: »naša umirjenost ali pa živčnost, naša iznajdljivost ali pa nerodnost,« zadevo opiše Tone. »Prvi vtis naredimo, še predno zares odpremo usta, zato je poleg naših izkušenj, znanja, govorice telesa in pripravljenosti na delo, videz prav tako pomemben dejavnik uspešnega razgovora za službo,« pravi Edita Flegar. Zato smo dekletom naročili, da se oblečejo primerno zaposlitvenemu razgovoru. Prav tako smo jih pustili čakati pred pisarno ter na soočenje s peklensko komisijo klicali eno po eno, kar je tremo samo še povečevalo.

»Srčno upam, da je bila to daleč najneprijetnejša izkušnja…«

Ko danes iz distance gledam na vse skupaj, se mi zdi, da je bilo vredno truda, ki smo ga vložili v samo pripravo, da smo šli res v globino ter se pri vsaki dotaknili področja, ki se nam je že v osnovi zdelo šibko. Res si želim, da so dekleta kljub precej peklenskemu mučenju, odnesla nekaj, kar jim bo v prihodnosti prišlo prav. Ali kot pravi Rok: »Srčno upam, da je bila to daleč najneprijetnejša izkušnja z razgovorom in da bodo razgovori, ki bodo sledili manj eksplozivni in bolj praskajoči po površini.«

Kljub temu, da se jim je glas večkrat zatresel in da je govorica telesa jasno izražala izjemno tremo, so se dekleta držalo dobro. Zato sem prepričana, da lahko skupaj z Lilijano Pahor rečemo: »Bravo ženske!«</p>

Ana Berce,
Borza dela, Mestna knjižnica Ljubljana

Vir fotografij: Pixabay, FineBooksMagazine.com