Seveda pa sem hitro spoznala, da je življenje pravično do vseh in ker sem naslednji dan bila brez domače naloge so o tem bili obveščeni tudi moji starši. Sedaj, ko razumem kaj povzroči laganje pa se komaj zavedam, zakaj sem takrat za nekaj časa izgubila mamino zaupanje in kako laganje v bistvu vpliva na življenje posameznika.

Če na zadevo pogledamo z vsakdanjim očesom, mislim, da je precej logično, da smo vsi kdaj izrekli kakšno belo laž: ˝Zbolel sem˝, ˝starši mi ne pustijo˝, ˝naredila sem domačo nalogo, res, samo doma sem jo pozabila˝, ˝seveda sem posesal stanovanje˝,… To je povsem normalno in se v procesu odraščanja, pa tudi kasneje, pojavi v vsakdanjiku. Ker smo vsi ljudje nam je dovoljeno, da včasih naredimo kakšno napako, ki jo kasneje želimo prikriti in ker resnica običajno veliko bolj boli in jo težko sprejmemo mislim, da je takšna laž normalna in občasno dovoljena, dokler obsega posameznika in zgolj njegovo osebno življenje. Posledice tako obsegajo le njega in sam jih odgovorno sprejme, no vsaj tako bi naj bilo. Laganje pa postane nesprejemljivo, ko vpliva na okolico in življenja ostalih ljudi, ki so vpleteni in v takšnih primerih, posledice običajno vplivajo na ostale vpletene, ki v veliko primerih sploh niso krivi in so v laž vpleteni neposredno ali kot nekdo, ki je zaupal napačni osebi.

Glede na možnosti, ki ti jih laži ponujajo, je težko spoznati, kako nevarno in strupeno je laganje. Situacij, ki jih z lažmi lahko ustvariš in dopolnjuješ, je neskončno, med tem ko je resnica samo ena in mnogokrat je le to veliko težje sprejeti in jo priznati. Lažje si je izmisliti laž in težave zakopati vase, vendar pa zmeraj nastopi trenutek, ko se vsak posameznik zave posledic, ki jih laganje pusti. Zraven izgube zaupanja in svoje iskrenosti ter identitete, s konstantnim in ponavljajočim laganjem izgubiš družino, prijatelje in počasi tudi samega sebe, ker več ne veš, kje se laž začne in kje konča. Okoli sebe motaš mreže izmišljotin in neresnic, ki s časom postanejo labirint, iz katerega ni več možnega izhoda. Sama sem toksičnost laži spoznala, ko mi je lagala oseba, za katero sem bila prepričana, da ceni iskrenost in resnico še bolj kot jaz in posledice izrečenih laži so na koncu vplivale name in na moje življenje brez dodatnega pojasnila.

Izgubila sem se v mreži laži, ki sploh niso bile moje in sama sem morala najti izhod. Posledice sem uvidela na vsakem koraku, ki sem ga naredila in spoznala, da ni vredno imeti takšnega življenja, kjer na koncu dneva lažeš še sam sebi, da ti je lažje in posledice sebično mečeš na ostale ljudi. Raje izberem pot iskrenosti in se tu pa tam pač soočim z dejstvom, da resnica boli.
Piše: Lučka S.
Foto: Unsplash