Verjetno učbeniki ne bodo tako napisani, ampak si pa upam trditi, da se bo o tej ˝nalezljivi krizi˝ sigurno pisalo. Ker pa je to tudi čas, ki nam zares predstavi samoto v polnem pomenu besede in ker imam naenkrat več časa kot cel prvi semester, sem v preteklih dneh razmišljala, kaj meni pomeni #ostanidoma.

To je čas, ko lahko ostanem doma, v postelji, brez slabe vesti. Ko mi je omogočeno predavanja poslušati v pižami ali trenerki in s skodelico kave v roke. Pa ne tiste kupljene, ampak domače, ki jo ob zgodnjih jutrih na faksu res pogrešam. Ko se lahko zbudim 15 minut pred začetkom pouka in vem, da ne bom zamudila. Ko si lahko za vsako predavanje vzamem čas, ker ga imam, in ne rabim skrbet za to, da bom našla pravo predavalnico ali pozabila učbenik, ker je le ta zmeraj ob meni.

To je čas, ko lahko končno preberem vse romane, ki jih kopičim na nočni omarici. Ker mi vsakodnevne obveznosti tega običajno ne dovolijo in ker sem ob večerih enostavno preveč utrujena, da bi knjigo prebrala z energijo in užitkom. Zdaj lahko vsako stran preberem dvakrat in mi ni žal, ker vem, da moja duša ob tem uživa.

To je čas, ko lahko končno spet uživam v vsakem dnevu in ga zajamem s polno žlico. Ne me narobe razumet, nikakor ne uživam popolnoma v situaciji, ki nas obkroža, ampak enostavno poskušam vsak dan izkoristiti tako, kot si ga želim. Ker lahko in ker imam končno čas, da se zbudim zgodaj, pred sončnim vzhodom, in ga pred oknom pričakam s skodelico kave. Takrat si vzamem čas, da prisluhnem prebujanju narave. Tega v mestu, kamor sem se preselila, ne doživim pogosto, ker je na vasi pač več ptic in zelenja ter priložnosti, da gledam sonce brez motenj.

To je čas, ko delam tudi vse ostalo, za kar mi po navadi zmanjka časa. Grem na sprehod in obiščem vse skrite kotičke, ki sem jih ob selitvi od doma ˝zapustila˝. V roke vzamem čopič in slikam. Strast, ki mi omogoča ustvarjanje, ki je drugačno pisanju, pa običajno nimam časa zanjo. Spečem cimetove rolice, ker rada pečem in me vonj spomni na predlansko poletje, ko sem se z vlakom odpravila v nekatere evropske države. Ozrem se po fotografijah, ki jih imam v sobi. Spomnim se zgodb, kako so nastale, kje sem bila, kdo so ljudje na fotografijah. Prijatelji, ki jih pogrešam. Osebe, ki jih bom po karanteni močno objela. Zavem se, da najbolj pogrešam druženja. Pristne odnose in sprehode in klepet ob kavi, ampak za to bo še čas.

Seveda komaj čakam, da bo konec in se bo življenje spet vrnilo na ustaljene tire, ampak do takrat pa pripomorem k temu, da se zadeva čimprej umiri in ostajam doma. Še posebej za tiste, ki morajo hoditi v službo in nimajo možnosti spiti kave s takšnim užitkom kot jaz.

Daj še ti premisli, kaj rad delaš, ko ne rabiš nikamor in #ostanidoma. Ne samo zase, za vse nas.

Piše : Lučka S.
Foto: Pixabay