Sama se že več kot deset let ukvarjam z nogometom. Nogomet je ekipni šport in nekatere z njim pridobljene kompetence se razlikujejo od tistih, ki jih pridobimo v individualnih športih. Spodaj je seznam šestih po mojem mnenju najpomembnejših sposobnosti, ki nam jih prinašajo ekipni športi.

Trdo delo in samodisciplina
Kompetenca, ki jo lahko najbolj neposredno prenesemo iz področja športa na področje zaposlitve, je gotovo delo. Za redno in resno ukvarjanje s športom je potrebna precejšnja samodisciplina. Morda za redno udeležbo na treningih pri mlajših otrocih sprva skrbijo starši, toda prej ali slej ta odgovornost preide na športnika samega. Šport nas uči dela in samodiscipline, saj se moramo prikazati, tudi (ali še posebej) ko se nam ne ljubi, kar pa seveda velja tudi za službo.

Sodelovanje in ekipno delo
Naslednja pomembna sposobnost, ki se je priučimo z ekipnimi športi, je zmožnost sodelovanja. Športnik je včasih prisiljen žrtvovati lastne interese na račun ekipnih. Morda moraš zaradi potreb v ekipi igrati na drugačnem položaju, včasih celo kakšno tekmo izpustiti. Ko si zaposlen v kolektivu, je vsaj delno opuščanje lastnih mnenj, zamisli in ciljev neizogibno. Prilagajanje vrednotam in ciljem kolektiva je gotovo olajšano, če smo tega že vajeni.

Organizacija
Sposobnost organizacije se do neke mere navezuje na samodisciplino. Toda tukaj imam v mislih predvsem sposobnost razpolaganja s časom. Na delovnem mestu pogosto prihaja do situacij, ko je zaradi bližajočih se rokov veliko količino dela treba opraviti v kratkem času. Takrat pridejo prav izkušnje z usklajevanjem šolskih urnikov s treningi in ostalimi dejavnostmi.

Pri športu se poleg tega naučimo opraviti tudi največjo možno količino dela, ki še omogoča optimalno regeneracijo, v najkrajšem možnem času. Spoznamo se s svojimi mejami, kar pri zaposlitvi ne omogoča zgolj večje efektivnosti, temveč gradi tudi zavedanje o še sprejemljivi količini dela, ki ne vodi v izgorelost.

Komunikacija in kritika
Pri ekipnih športih je komunikacija ena izmed ključnih sposobnosti športnikov, pa naj bo to med tekmo, treningom ali zunaj igrišča. V sami igri je komunikacija pomembna, ker soigralci pogosto vidijo situacije z drugačnega zornega kota in posledično bolje. Enako velja za delovno mesto, kjer ti sodelavci lahko pomagajo osvetliti nek problem v drugi luči.

Izven igre pa je pomen komunikacije v ustreznem podajanju predlogov, pa tudi kritike. V ekipnih športih se skozi odnose naučiš, kakšno obliko podajanja kritike in predlogov je soigralec sposoben prenesti. Nekaterim najbolj ustreza neposredno izpostavljanje njihovih napak, pri nekaterih je najprej potrebno izpostaviti njihove dobre poteze in nato preiti na možnosti izboljšanja, pri nekaterih je s kritiko potrebno počakati nekaj časa …

Poleg tega si tudi sam pogosto deležen kritik s strani soigralcev/ trenerja, zato se naučiš kritiko tudi ustrezno sprejemati. Poleg ustreznega načina podajanja kritike svojim sodelavcem se torej naučiš tudi, da vsaka kritika še ne pomeni napada na tvojo osebo, nasprotno, največkrat ti drugi z njo želijo le dobro.

Soočanje z neuspehi
Pri športu se seveda naučimo tudi spopadanja s porazi. Izjemno velika dodana vrednost ekipnih športov v primerjavi z individualnimi je dejstvo, da poraz ali zmaga nista vedno zgolj v tvojih rokah. Pri individualnih športih si najpogosteje sam odgovoren za svoje dosežke ali neuspehe. Pri ekipnih športih pa nosiš odgovornost za (ne)uspeh celotne ekipe. Včasih lahko odigraš vrhunsko tekmo, a tvoja ekipa izgubi. Včasih odigraš slabo, a vseeno zmagate. To te ne uči prilaščanja uspehov drugih ali naslanjanja na njihovo delo (če namerno igraš pod svojimi sposobnostmi ekipa to seveda opazi in tega ne tolerira). Pač pa si privzgojiš zavedanje, da ni vedno vse v tvojih rokah. Vsakokrat oddelaš po svojih močeh, uspeh pa je nato pogosto odvisen od vrste ostalih dejavnikov. To zavedanje preprečuje pretirano samoobtoževanje in obup ob neuspehih, ne preprečuje pa prevzemanja odgovornosti za lastna dejanja.

Kreativnost in prilagodljivost
In nenazadnje se v športu naučiš tudi kreativnosti. Čeprav se morda čudno sliši. Pa naj bo to prilagajanje treninga na počitnicah, ko nimaš ustrezne opreme, nov način dela zaradi poškodbe, drug način igre, ker ob tebi igra drugačen soigralec … V športu je potrebno ogromno prilagajanja različnim situacijam. Ko se znajdeš v nepričakovanih, se morda sprva prestrašiš, zamrzneš, toda ko se to dogaja znova in znova, se prilagodiš. Naučiš se iskanja novih načinov in soočanja z neznanim, ki se redno pojavlja tako v življenju na sploh kot na delovnem mestu.

To je bilo šest kompetenc. Seznam bi se seveda lahko nadaljeval še lep čas, toda zame so zgoraj navedene bistvene. Ko boste pisali motivacijska pisma v iskanju zaposlitve, lahko torej brez sramu omenite, s katerim športom ste se ukvarjali, kakšne kompetence ste zaradi tega pridobili in navedete razloge, zaradi katerih vas to dela primernejšega kandidata. Gotovo jih boste našli cel kup.

Članek pripravila: Mirjam Kastelec