Skupinska izmenjava pomeni, da se za krajši čas (od enega tedna do dveh mesecev)
odpraviš v tujino, kjer skupaj z drugimi prostovoljci sobivaš in sodeluješ na enem projektu.
Namen takšnega projekta je, da vsi prispevamo k skupnemu cilju in sodelujemo – v našem
primeru, da se festival uspešno izvede. Pri tem smo imeli podporo in nadzor organizatorjev,
ki so nam vedno odgovarjali na vprašanja ter pomagali, kadar smo kaj potrebovali.

Zanimivo mi je bilo, da je priprava na festival trajala le en teden. Preostale tedne smo
namenili različnim drugim aktivnostim, tako v korist organizacije kot za naš osebni razvoj –
tako posameznikov kot skupine. Teden smo začeli s fizičnim delom: pomagali smo pri
obnovi, sortiranju, čiščenju in vrtnarskih delih (košnja, rezanje grmov ipd.) v prostorih
organizacije. Nato smo nekaj dni preživeli v naravi, kjer smo si sami kuhali kosila, jahali konje
brez sedla, pekli hrano in jedli ob ognju, ob katerem smo peli in plesali pozno v noč. To je bil
čas sprostitve in umiritve po produktivnem tednu dela.

Po vrnitvi v mesto smo načrtovali zadnji teden in se pripravili na dan festivala – naš »dan D«.
Dogovoriti smo se morali, katera bo ciljna skupina festivala, kakšne aktivnosti bomo ponujali
in kdo bo zadolžen za posamezne naloge. Razdelili smo si vloge in se lotili dela. Poleg tega
smo organizirali delavnice zase, kjer smo si delili znanja in talente. Spodbujali so nas, da
premislimo o svojih sposobnostih in talentih ter razmislimo, kako jih lahko predstavimo
drugim. Iz tega so se razvile različne aktivnosti, ki smo jih nato skupaj izvedli.

Po vseh pripravah – fizičnem delu, življenju v naravi, načrtovanju festivala in organizaciji
delavnic – smo imeli nekaj prostih dni. Večina od nas jih je izkoristila za potovanja po Poljski
in raziskovanje skritih kotičkov te čudovite države.

Končno je prišel dan D – dan festivala. Dogodek je potekal točno tako, kot smo si želeli.
Wrocław, mesto z okoli 700.000 prebivalci, je omogočal lažje doseganje ljudi in motivacijo, da
se udeležijo festivala. Udeležba je bila zadovoljiva – vedno je bilo dovolj ljudi za vsako
aktivnost, hkrati pa ne preveč, da bi nastajale dolge čakalne vrste. Ponujali smo različne
dejavnosti, kot so kreativni kotiček, spoznavanje kazahstanske kulture, plesni nastop
gostujočega plesalca afriških ritmov, escape game na prostem, evropski kotiček, glasbeni
večer s koncertom in številne druge aktivnosti.

Največ sem se naučila iz naloge, ki mi je bila dodeljena – zasnove in izvedbe escape game.
Skupaj z enim prostovoljcem iz Latvije sva igro zasnovala povsem na novo. Sama sva
postavila vse štiri sobe, vključno s sprejemno sobo, kjer so udeleženci prejeli navodila in
naloge. Sobe so bile visoke več kot dva metra, vse stene in vrata pa sva izdelala in postavila
sama. Oblikovala sva miselne igre, ki so jih morali udeleženci rešiti, da so napredovali iz ene
sobe v drugo. Prav tako sem ves čas skrbela za obnovo prostora med posameznimi
skupinami, saj so udeleženci premikali elemente, ki so bili del igre. Po potrebi sem jih prek
voki-tokijev vodila skozi naloge, če so se kje zataknili. Čeprav nisem govorila poljščine, sva z
udeleženci uspešno komunicirala.

Na tem projektu sva delala dva tedna, čeprav je bil prvotno predviden le en teden. Precenila
sva sebe in obseg dela, kar je vplivalo na najino zdravje, spanec in energijo. Vendar je bila
izkušnja izjemno dragocena.

Projekt mi je omogočil globoko sodelovanje z drugimi prostovoljci, ki so prihajali iz različnih
evropskih držav in celo z drugih koncev sveta. To je bila res nepozabna izkušnja.