Vsi smo že kdaj slišali ljudi govoriti o svojih mehkih veščinah, ko pa nas vprašajo: »Kaj pa so tvoje mehke veščine?«, se hitro znajdemo v dilemi. Kaj pa sploh je to? Naj govorim o svojih talentih, delovnih izkušnjah, o tem, kako sem se znašel v neki nelagodni situaciji ...? Ja, vse to. Mehke veščine so osebnostne lastnosti, socialne spretnosti in vedenjski vzorci, ki vplivajo na to, kako komuniciramo in sodelujemo z drugimi.

In kje lahko najdemo več izzivov kot v tujini, v nam neznanem okolju, med tujci, kjer niti jezika ne znamo dobro in se moramo izkazati v spretnostih, za katere sploh nismo vedeli, da jih imamo? Še bolj pomembno pa je, da se, ko se znajdemo v takšnih okoliščinah, ne počutimo vezane na čas in denar ter da ne bomo kaznovani, če vsega ne opravimo po pričakovanjih. In prav takšno varno okolje nam ponujajo Erasmus+ projekti.

Moja pot se je začela, ko sem se v zadnjem letniku magistrskega študija na Filozofski fakulteti odločila za študijsko izmenjavo in šla prvič sama v svet, v novo okolje, kjer nisem vedela, kaj lahko pričakujem. Preveval me je strah, hkrati pa želja po odkrivanju neznanega.

Prva stvar, ki sem se je naučila, je bila ta, da moraš biti odprt, prilagodljiv in pripravljen reševati probleme, ki se bodo pojavili. Prva ovira, na katero sem naletela, je bila ta, da nisem vedela, da moram pri telefonu omogočiti posebno funkcijo, ki mi omogoča uporabo prenosa podatkov v tujini. Tako sem obstala na avtobusni postaji v Bratislavi, ne vedoč, kako naprej in kako kontaktirati svojega tutorja, ki bi mi pomagal do študentskega doma.

Takrat sem prvič stopila iz cone udobja in ustavila neke tujce, ki so, kljub temu da nismo govorili enakega jezika, razumeli mojo stisko in mi aktivirali funkcijo na telefonu. Takrat sem ugotovila, da moram kamorkoli grem imeti telefon s polno baterijo in internetno povezavo oziroma vsaj znanje jezikov. Ko lahko stopiš do človeka, ti bo ta z veseljem pomagal, četudi večinoma pričakujemo njihovo zavrnitev in nas prav ta strah ovira, da bi stopili do nekoga in se z njim začeli pogovarjati.

Nekaj dni kasneje, ko sem v okolju že bila nekoliko bolj samozavestna, ko sem poznala druge študente in raziskovala mesto, pa sem izgubila telefon. S prijateljico iz Poljske sva se zapletli v pogovor in skoraj zgrešili avtobusno postajo, kjer sva morali izstopiti. Hitro sva stekli z avtobusa, a ko so se vrata zaprla in je avtobus odpeljal, sva ugotovili, da je odpeljal tudi moj telefon. K sreči sem že imela dovolj izkušenj, da me ni preplavila panika. S prijateljico sva sedli na klop postaje, se umirili in razmislili, kaj lahko narediva, da bi telefon dobila nazaj. Po krajšem razmisleku sva se vrnili na glavno avtobusno postajo, nekaj časa čakali in po naključju stopili ravno na avtobus, katerega voznik je imel moj telefon. Voznik nama sprva ni želel pomagati, ko sva spregovorili v angleščini. Nato pa sva nekoliko negotovo, z mojo slovenščino, njeno poljščino in s pomočjo gospe, ki je prijazno poskušala razumeti najina jezika ter govor prevedla v bolj smiselno slovaščino, le uspeli prepričati voznika, da je telefon moj. Tako se je končala najina dogodivščina. Z nekaj timskega dela, samozavestnim pristopom in pozitivnim odnosom do ljudi sva brez panike in pretiranega stresa uspeli rešiti situacijo. Še danes se kdaj nasmejiva najinim dogodivščinam, saj sva ohranili stike. Lani sem bila celo na njeni poroki v Indiji.

Sprva so bili ti pripetljaji le posamezni dogodki, a so se s tedni in meseci le še stopnjevali. To me ni ustavilo, saj sem imela ob sebi prijatelje, ki so mi bili pripravljeni priskočiti na pomoč.

Z vsakim izzivom, ki sem ga rešila, sem začela bolj zaupati vase in v svoje sposobnosti reševanja problemov.

Na koncu sem se odločila, da bom izmenjavo ponovila, tokrat kot študijsko prakso. Vrnila sem se naslednji semester v zdaj že dobro poznano Bratislavo, kjer sem imela zgodbe in kotičke, polne spominov in dogodivščin. Želela sem »popraviti« vse, kar sem naredila narobe, storiti tisto, česar nisem, in graditi na veščinah, ki jih v prvi izmenjavi nisem uspela razviti. Tako sem si kupila nekaj, kar se mi je sprva zdelo predrago, a sem kasneje obžalovala, skočila z mosta La Franconi, česar zdaj ne obžalujem, in zgradila še lepše, še močnejše in nezlomljive odnose z dekleti, s katerimi sem si delila skupne prostore. Postale so moja druga družina. Leta kasneje sem se z njimi znova srečala ali ostala v stikih.

Naredila sem še mnogo napak, a mi ni žal. Ko danes pogledam nazaj, vidim, da sem iz teh izkušenj prišla močnejša, bolj samozavestna, bogatejša za neprecenljive veščine in poznanstva. Hvaležna sem jim, saj sem zaradi njih danes to, kar sem. In če bi me kdo vprašal: »Bi šla še enkrat, če bi se morala znova odločiti?«, bi bil moj odgovor: »Ja. Definitivno!« Morda bi se zgolj na to pot podala že prej, če bi vedela, da obstaja.

Anja Kršlin