V tem posebnem času, ko smo bili zaprti v študentskem domu, so se med nami spletle močne vezi. Izolacija nas je prisilila v ustvarjalnost – iskali smo vsak izgovor, da bi preživeli več časa skupaj. Stroga pravila so nam dovoljevala druženje samo z osebami iz naših sob oziroma tistih, s katerimi smo si delili kopalnico in stranišče. Tako smo se povezale dekleta iz štirih sob in ustvarile svojo malo skupnost.

Skupaj smo premagovale občutke negotovosti, daleč stran od doma, nevedoč, ali naj ostanemo ali se vrnemo. A kljub vsemu smo praznovale življenje. Najlepši in najbolj simboličen trenutek je bil prav v času velike noči, ki smo jo praznovale kar trikrat – katoliško, pravoslavno in še simbolično različico, ki smo jo pripravile za Italijanko, ki je tik pred prazniki zapuščala izmenjavo. Vsaka od nas je prispevala del svoje kulture – skupaj smo barvale pirhe, delale okraske, pekle pecivo in delile spomine iz svojih domačih praznovanj. Prvič sem jedla prepeličja jajca, ki so postala pravi mali praznični hit.

V naši skromni kuhinji je zadišalo po različnih tradicionalnih jedeh, v ozračju pa je bilo čutiti toplino doma – čeprav smo bile daleč stran od svojih družin, smo si ga ustvarile med sabo. S cimro sva si celo ustvarili praznično "plažo" kar v sobi – z ležalniki iz brisač in glasbo, ki je pričarala sproščeno vzdušje. V sobah smo organizirale tematske večere, plesne zabave in si na vse mogoče načine krajšale dneve, da bi pregnale občutek izolacije.

Čeprav nam razmere niso omogočale potovanj, kot so značilna za Erasmus izkušnje, smo potovale v domišljiji. Naše sobe so postale gozdovi, plaže, zabave in pravljične dežele. Vsak trenutek je bil dragocen in nepozaben.

Izmenjava v času covida je bila edinstvena, a kljub omejitvam, prav zaradi tega tudi globoko čustvena in nepozabna. Prinesla mi je nepozabne spomine, prijateljstva, ki trajajo še danes, in spoznanje, da si lahko povsod – tudi v izolaciji – ustvariš čaroben svet.

Anja Kršlin