Včasih je prav nek prijatelj, ki si ga spoznal, razlog, da želiš obiskati njegovo državo ali se naučiti njegovega jezika. Ali pa ljubezen, ki je močnejša od vseh »stvari«, ki vaju ločujejo. Poleg tega je prva stvar, ki jo pridobiš na teh projektih, praktično znanje, bodisi v sferi, ki si jo študiral, ali pa se naučiš praktičnih gospodinjskih in uporabnih znanj, kot so na primer pleskanje, čiščenje, gradnja, vrtnarjenje in skrb za okolico. Tako si kot mladostnik morda prvič soočen z opravljanjem osnovnih življenjskih potreb, ki jih doma namesto tebe opravijo starši.

 

Igra je bila taka, da smo bili »begunci« razporejeni po štirje v skupini in na začetku dobili dvajset sličic s potrebščinami, med katerimi smo jih petnajst izbrali kot »stvari, ki bi jih vzeli s seboj na pot«, ko bi morali zaradi vojne zapustiti svojo državo. Vse je bilo super, veseli smo bili izziva, dokler ni prišla prva točka kjer so nam rekli, naj pustimo tri predmete za sabo. To pa je bila zgolj prva izmed postojank. Bili smo v šoku. Kaj? Saj
vendar skoraj nič nimamo! Kaj lahko sploh še pustim za sabo? Nismo vedeli, v kakšnem okolju se nahajamo, ali naj pustimo za seboj toplo odejo ali sončno kremo. S komunikacijo smo se morali skupno odločiti in izločati predmete. Najtežje je bilo, ko si se moral odločiti, ali boš zapustil otroke, hišne ljubljenčke ali osebne dokumente in denar. Na koncu smo morali oddati toliko predmetov, da smo ostali zgolj vsak z enim predmetom.

 

Ta in podobne igre so del usposabljanj in delavnic, ki jih lahko doživiš na teh izmenjavah in krepiš kritično mišljenje. Pogosta in meni ljuba igra je preprosta aktivnost, kjer sprva vsi stojimo nekje v prostoru, nato pa se moramo opredeliti za neko misel, nek citat, in se postaviti bodisi v prid na eno stran prostora ali zavrnitev te misli v nasprotno smer učilnice. Na koncu nam zadajo vprašanje, zakaj smo se tako odločili, in zagovarjati moraš svoje mišljenje, ga predstaviti drugim, hkrati pa tiho, brez skakanja v besedo, a kritično poslušati tiste, ki temu mnenju popolnoma nasprotujejo. Težko se je postaviti v kožo nekoga drugega, ki razmišlja popolnoma drugače, in ga hkrati poskušati razumeti.

 

Včasih pa se takšne izpovedi, deljenje mnenj, pojavijo zvečer, na terasi, ko piješ topel čaj in deliš življenjske situacije, ki jih doživljaš bodisi doma bodisi v svojem vsakdanjem okolju, in z njimi deliš svoje ideje. Morda celo nasvete ali celo probleme s popolnimi neznanci, ki te poslušajo, priznajo, da se soočajo z istimi problemi, četudi so druge vere, drugega spola, in živijo v popolnoma drugi državi kot ti. In takrat vidiš, da nisi sam, da nekje na svetu obstaja še nekdo, ki je tak kot ti, s problemi, ki jih mora rešiti, in se počuti izgubljenega.

 

Ena izmed iger timskega dela, ki kaže, kako timsko delo lahko iz kaosa ustvari red, je tudi gradnja mesta, ki smo jo pred leti morali zgraditi na delavnici v Turčiji. Bili smo v dveh skupinah in naloga obeh je bila, da vsaka zgradi polovico mostu določenih mer, da bosta skupaj tvorili most med dvema rečnima obrežjema in povezali ločene ljudi. Ena skupina je bila lepo organizirana, mirna, vsi so vedeli, kaj so njihove naloge, druga pa kaotična, kjer se do zadnjih pet minut pred koncem niso mogli dogovoriti niti, kdo bo glavni v  skupini, a čas jih je prisilil, da so improvizirali, stopili skupaj in ustvarili bolj čvrsto, stabilno in lepšo polovico mostu kot druga skupina, katere polovica mostu je razpadla in ni bila lepa niti iz estetskega vidika niti po merah in zahtevah, ki so jih predpisali na začetku. Takrat smo spoznali, da je včasih lahko čas tisti dejavnik, ki nas prisili, da utihnemo, stopimo skupaj in začnemo delovati.

 

Na slednjih aktivnostih ne krepiš zgolj specifičnih znanj (hard skills), ampak tudi socialne veščine, kot so reševanje konfliktov in sporov, saj v družbi različnih starosti, spolov, socialnih ozadij in predvsem različnih navad kaj hitro pride do nesoglasij, in dobra komunikacija je ključna, da se ohranijo dobri in spoštljivi odnosi med vsemi participirajočimi.

 

Vsega tega, kot je na primer stati za svojim prepričanjem in ga znati predstaviti nekomu na miren, diplomatski način, ter številne druge mehke veščine (soft skills), pa se ne bi mogla naučiti ali izkusiti v življenju, če ne bi obstajale slednje mladinske izmenjave, projekti, študijske in delovne prakse ter prostovoljstva.

 

Te priložnosti za mlade obstajajo, vendar jih mnogi ne izkoristimo, a s pomočjo teh izkušenj se oblikujemo kot posamezniki, ki ne le širimo svoje obzorje, temveč tudi rastemo v strpnejše, bolj sočutne in odgovorne ljudi, pripravljene na izzive sodobnega sveta.