Najprej smo obiskali Opero. Mislim, da je večino nas presenetilo, koliko ljudi je sploh potrebnih za eno produkcijo. Govorimo o približno 300 zaposlenih. In ne, niso vsi pevci, glasbeniki ali baletniki. Prvič smo slišali za nekatere poklice. Prvič smo se zares vprašali, kdo skrbi za rekvizite, kostume, lasulje, masko, koordinacijo predstav, sceno in vse ostalo, kar publika vidi na odru.

Kar me je posebej presenetilo, je bilo to, kako odprto so govorili o pomanjkanju kadra. Na eni strani obstajajo poklici, kjer ljudje odhajajo v pokoj. Na drugi strani pa mladi pogosto sploh ne vedo, da ti poklici obstajajo. In tukaj sem se prvič vprašala: kako nekdo sploh odkrije, da želi postati šepetalec, inspicient, izdelovalec rekvizitov ali tonski mojster? To niso poklici, o katerih govoriš v osnovni šoli. Niti niso poklici, ki jih srečaš vsak dan.

Naprej smo se odpravili v Kino Šiška. Tam me je fasciniralo nekaj drugega. Koliko dela je potrebnega, da koncert sploh nastane. Koliko organizacije, pogajanj, projektov in različnih znanj. Kino Šiška od zunaj deluje kot uspešen koncertni prostor, ko pa poslušaš ljudi, ki ga vodijo, ugotoviš, koliko dela, izkušenj in usklajevanja stoji za vsakim dogodkom.

Po eni strani se mi je zdelo zelo navdihujoče. Po drugi strani pa sem se ves čas vračala k istemu vprašanju. Če vsi govorimo, da primanjkuje tehničnih kadrov, producentov in organizatorjev, zakaj potem mladi tako težko dobijo vpogled v ta svet? Mogoče obstajajo stvari, ki jih mi ne vidimo. Mogoče obstajajo omejitve, ki jih ne razumemo. Ampak kot nekdo, ki dela z mladimi, sem ves čas razmišljala o tem, kako težko je postati nekaj, za kar sploh ne veš, da obstaja.

Zanimivo se mi je zdelo tudi to, da so skoraj vsi, ki smo jih srečali, svojo pot začeli preko prostovoljstva, študentskega dela ali drugih neformalnih priložnosti. Hkrati pa sem se spraševala, ali teh vstopnih točk danes res obstaja dovolj. Sploh za mlade, ki jih glasba zanima, pa ne vedo točno, kje začeti. Dan smo zaključili v Žibrat Studiu. Tam pa smo iz organizacijskega sveta stopili v svet posameznika. Pogovarjali smo se o samostojni poti, projektih, učenju, financah in odločitvah. O tem, kako usklajuješ ustvarjalnost in preživetje. Kako izbiraš projekte. Kako gradiš odnose. Kako se učiš novih stvari. In mislim, da je bilo ravno to za marsikoga najbolj dragoceno.

Ne zato, ker bi dobili recept za uspeh. Ampak zato, ker smo dobili iskren vpogled v realnost. Včasih se mi zdi, da mladim predstavljamo samo dve možnosti: sanje ali opozorila. Premalo pa govorimo o vmesnem prostoru. O učenju. O poskusih. O tem, da ne veš. O tem, da spreminjaš smer. O tem, da ugotoviš, da nekaj ni zate.

In mogoče je bilo ravno to največje spoznanje dneva. Da karierna orientacija ni samo vprašanje »Kaj želiš postati?«, ampak tudi »Kaj vse sploh obstaja?« in kako lahko dobiš dovolj izkušenj, da ugotoviš, kaj je zate in kaj ni.

Zato se mi zdijo takšni dnevi pomembni. Ne zato, ker bi vsi postali glasbeniki. Ne zato, ker bi vsi delali v Operi, Kinu Šiška ali studiu. Ampak zato, ker lahko za en dan stopiš v svet, ki ga prej nisi poznal. In včasih je že to dovolj, da začneš postavljati druga vprašanja.